Lojze Bratuž ni bil antifašist?
Vera Tuta Ban
Goriška pesnica Ljubka Šorli je ovdovela zelo mlada. Svojega ljubljenega moža Lojzeta Bratuža je pokopala na svoj 27. rojstni dan. Zato tudi odslej ni nikoli več praznovala rojstnega dne. Ko je po vojni naredila prošnjo za penzijo po možu, žrtvi fašizma, so ji prošnjo odbili z utemeljitvijo, da Lojze Bratuž ni bil antifašist.
Lojze Bratuž ni bil antifašist? Res ni bil vključen v nobeno organizirano antifašistično gibanje. Bil je glasbenik, organist in pevovodja, aktiven na cerkvenem področju. Torej se zastavlja zanimivo vprašanje, zakaj je bila njegova osebnost tako zelo moteča za fašistično oblast, da so ga več let kruto preganjali? Zakaj so naročili njegov umor?
Odgovor dobimo v dokumentih goriške prefekture.
Poglejmo najprej oznako, ki je datirana 19. maja 1932 in jo je podpisal prefekt Tiengo. Tistega leta je bil Bratuž šest mesecev zaprt v goriški ječi. Prve dni januarja so ga po maši v Podgori aretirali in ga brez vsake obtožnice držali zaprtega pod najstrožjim nadzorom, niti papirja in svinčnika ni smel imeti pri sebi, ne not ne knjig, ničesar. Predvsem pa niso sestavili nobene obtožnice, zato tudi sodne obravnave ni bilo in po šestih mesecih so ga izpustili brez vsake motivacije. Oznaka prefekture pa je bila takrat naslednja:
Slovenski nacionalist, antifašist.
Pripada družini, ki je po narodnosti in zavednosti slovenska. – Je inšpektor za cerkveno petje v goriški nadškofiji in poučuje glasbo v Malem semenišču tega mesta. Je dobrega značaja (carattere mite), nadpovprečno inteligenten, precej visoko izobražen, saj je opravil učiteljišče. Poučeval je več let na osnovnih šolah te pokrajine in nazadnje v Črničah pri Gorici. Zaradi politične oportunosti je bil premeščen aprila 1929 v Manoppello blizu Pescare; julija istega leta se je odpovedal učiteljski službi in goriški nadškof msgr. Borgia Sedej ga je imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov. S tem se preživlja.
Druži se s tujerodci (allogeni) in posebej z duhovniki, ki so znani po svojem antiitalijanstvu in po slovenskem nacionalizmu.
Svoje dolžnosti do družine opravlja dobro in nima nobenih ne administrativnih ne političnih zadolžitev.
Sledi načelom krščanskega zadružništva (unione demosociale cristiana) med Slovenci, ki mu predseduje bivši poslanec dr. Engelbert Besednjak, zaradi česar ga imajo za predstavnika slovenskega klerikalizma v pokrajini.
Dopisuje si s slovenskimi (slavi) nacionalisti, ki so zbežali v tujino, kjer pa on nikoli ni bil.
Je član Učiteljske zveze in leta 1924 je bil kot učitelj glasbe in zborovodja član slovenskega katoliškega društva Mladika.
Ne sodeluje in ni sodeloval z uredništvi časopisov.
Ni znano, da bi dobival ali pošiljal časopise ali tiskovine protinacionalne vsebine, ampak mislimo, da bi bil tega sposoben.
Je aktiven propagandist slovanske iredentistične misli med tujerodci, na katere ima velik vpliv in zato je tako nevaren za družbeno ureditev države, ki jo skuša izpodkopati.
To je torej bila Bratuževa velika krivda: imel je velik vpliv na ljudi! In to je bil vzrok za hudo preganjavico takratnih oblasti, ki so trepetale pred pevcem-glasbenikom-organistom, ki bi mogel spodkopati državno ureditev.
Zato je leta 1929 izgubil službo kot učitelj v Črničah in so ga proti koncu šolskega leta, v aprilu, premestili v Manoppello v Abruce; a nadškof Sedej mu je pomagal, da se je že julija istega leta lahko vrnil v Gorico in prevzel delo nadzornika cerkvenih zborov v škofiji.
In tedaj so ga vzeli na piko poulični škvadristi. Oktobra leta 1930 so bili v Gorici neredi zaradi smrti italijanskega učitelja Sottosantija in škvadristi so na Travniku ob desetih zvečer pretepli Lojzeta Bratuža, tako da so mu s kolom prebili lobanjo. Napadalcev oblasti niso iskale, glasbenika pa so zastražili v bolnišnici in so mu odtlej redno delali hišne preiskave in mu oteževali življenje.
Leta 1931 je Bratužu zmanjkala največja zaslomba, ki jo je imel. Nadškof Frančišek Borgia Sedej je bil prisiljen k odstopu in je kmalu zatem umrl. Bratuževi napadalci so postajali pogumnejši in prve dni januarja 1932 je prišlo do aretacije. Ko so ga junija končno izpustili iz zapora, mu je bila izrečena amonicija, kar je pomenilo, da zvečer ni smel od doma, da se ni smel ustavljati z nikomer na cesti ipd. In ker je nekega dne srečal na Korzu prijatelja časnikarja Poldeta Kemperleta, je bil ponovno aretiran in zaprt za nadaljnje tri mesece. Ko je bil v začetku decembra izpuščen, mu je umrla mama, ki je od vsega hudega zbolela. In po pogrebu, ki se ga je udeležilo veliko ljudi, je bil Lojze Bratuž spet klican na kvesturo, češ da je materin pogreb izrabil za manifestacijo.
Če so se oblasti bale živega Bratuža zaradi njegovega velikega vpliva na ljudi, jim je po smrti leta 1937 postal še bolj nevaren kot mučenik. Med ljudmi je vrelo. Vrelo je po vsej Primorski, Julijski krajini in med izseljenci-begunci v Jugoslaviji in po svetu. Na goriški prefekturi in na kvesturi ter na notranjem ministrstvu v Rimu so nastajali kupi dokumentov, odredb, poročil, informacij že takoj v tistih prvih dneh in potem ob vsaki naslednji obletnici smrti in ob dnevu mrtvih. Politični tajniki, komisarji, ovaduhi iz Posočja tja do Idrije, iz Vipavske doline in iz Brd so morali poročati v Rim, katera cerkev je zvonila, kje je bila maša zadušnica in v katerem jeziku, ali je kdo spregovoril o pokojnem, poročati so morali o obiskih na grobu in o šopkih rož. Poučno je pogledati dogodke skozi oči diktatorja, ki se je zbal posledic svojega dejanja. Posebno nevaren je bil šopek rož z rdečim trakom, ki se je pojavil ob dnevu mrtvih v novembru istega leta. S tem »problemom« se organi oblasti ukvarjajo več mesecev.
Tako sporoča goriški prefekt notranjemu ministrstvu v Rimu 9. novembra 1937:
Ob dnevu mrtvih se je na grobu znanega glasbenika in slovenskega iredentista Lojzeta Bratuža nabralo dosti rož in grob so obiskali številni predstavniki slovenskega iredentizma in sploh zelo dosti ljudi, med njimi predvsem ženske.
Na grob je bil položen tudi šop rdečih nageljnov, prevezan z rdečim trakom. Šop je bil takoj umaknjen in v teku je preiskava, ki bo pokazala, kdo je to storil.
S tem vprašanjem se ukvarja ministrstvo še 3. februarja 1938, ko spomni goriško prefekturo, da še ni oddala poročila o storilcu. Prefekt mu odgovori 10. februarja, da preiskava ni bila uspešna (le indagini hanno dato esito infruttuoso).
S tem pa zadeve še ni bilo konec. Bližala se je prva obletnica smrti in spet je romala kvestorjeva okrožnica 13. februarja 1938 na vse policijske postaje (Idrija, Bača, Tolmin, Ajdovščina itd.), naj imajo pod nadzorom vse cerkve in verske obrede, da si ne bi kdo upal spregovoriti o pokojnem, posebno je treba paziti v Tolminu, Batujah in Črničah. A predvsem je treba biti pozorni na goriškem pokopališču, kjer je Bratuž pokopan, da se ne bi zgodilo, kar se je na pretekli praznik Vseh svetih, ko je na grob neznana roka položila šop rdečih nageljnov, prevezan z rdečim trakom.
Grob je vsekakor ostal brez križa in imena do povojnih let. Družina ni mogla napisati na grob Luigi Bertossi, ime Lojze Bratuž pa je bilo prepovedano.
Diktator, vsak diktator vidi nevarnost in sovražnika v človeku, ki je drugačen od njega samega, in zato ga likvidira. Bodimo tudi danes pozorni na nevarno verigo take miselnosti, ki se začne pri nepoznavanju in strahu pred drugačnim, na drugem koncu iste verige pa je zanikanje pravice do življenja.
Related Posts
I Cetnici a Capriva (1945) →
La morte di Alessio Stasi →
Intervista a Dario Stasi →
